Kaki je plod drevesa kakija, ki raste v tropskih predelih Azije in tudi v južni Evropi. Gojenje rastlin kakija iz semen je preprosto. Semena pa redko najdemo v kupljenem sadju.
Kako razmnožiti kaki?
Za razmnoževanje kakijev morate dobiti semena v trgovinah z eksotičnimi rastlinami, jih stratificirati in nato posejati v zemljo za lončke. Semena naj bodo topla, svetla in vlažna, dokler ne vzklijejo. Sadike ločimo in jih presadimo, ko zrastejo.
Drevo kakija je član družine ebenovinarjev. Komercialno so na voljo naslednje vrste:
- Diospyros kaki (zaradi občutljivosti na zmrzal je v večini Nemčije primeren samo za shranjevanje v posodah),
- Diospyros virginiana (primeren za prosto rejo izven vinorodnih okolišev),
- Diospyros Lotus (zelo robusten, pogosto uporabljen kot osnova za cepljenje).
Rastline kakija ne potrebujejo obsežne nege in niso dovzetne za bolezni in škodljivce. Nabiranje zrelih plodov kakija na lastnem vrtu ostaja v večini nemških regij izjema. Pri domačih kakijih boste tako ali tako morali čakati na prvo letino 4-6 let.
Setev
V komercialno dostopnem sadju skorajda ne najdete semen. Te je najbolje naročiti v številnih prodajalnah eksotičnih rastlin po pošti. Semena je treba najprej stratificirati. Po približno dveh mesecih hladnega obdobja (v hladilniku, v pločevinki z navlaženim kuhinjskim papirjem) dajte semena v zemljo za lončke in jih le rahlo pokrijte.
Semena naj bodo topla, lahka in enakomerno vlažna. Za kalitev zadostuje normalna sobna temperatura okoli 22° C. Čas kalitve je odvisen od temperature substrata in je lahko 2-4 tedne. V pomoč je notranji rastlinjak (24,00 € na Amazonu) ali prevleka iz prozorne folije, ki ohranja konstantno vlažnost in temperaturo.
Tretiranje sadik
Sadike potrebujejo veliko svetlobe za razvoj, vendar ne polnega sonca. Podlaga mora biti še vedno vlažna, vendar ne premokra. Za zalivanje je najbolje uporabiti razpršilo. Sadike ločimo, če lonček postane premajhen, in jih presadimo, ko se naredi koreninska gruda.
Nasveti in triki
Rastline, ki jih dobite v trgovinah, so rafinirane, tj. H. nastane s povezavo dveh rastlinskih delov – podlage in cepiča. Na ta način se v ponujene sorte vzrejajo želene lastnosti (odpornost proti zmrzali, rast, lastnosti plodov).
