Nordmannova jelka ni domači iglavec. V tej državi se mora sprijazniti z drugačnimi življenjskimi razmerami, ki lahko škodijo njeni vitalnosti. Vprašanje je torej, ali so zaradi tega lahek plen za lokalne škodljivce.
Pogosto se pojavljata dve vrsti škodljivcev
Na domačem Kavkazu Nordmannova jelka skoraj ne trpi zaradi napadov škodljivcev. Verjetno se je skozi stoletja ali celo tisočletja idealno prilagodila svojemu življenjskemu okolju in razvila veliko odpornost. Na naših zemljepisnih širinah jim gre še slabše. Še posebej nevarne so lahko naslednje vrste škodljivcev:
- Mali borov podlubnik
- Borova listna uš
Mali borov podlubnik
Podlubnik se pojavi prednostno, ko je Nordmannova jelka postavljena na zelo sončno lego. Ta škodljivec ima rad tudi mlade in oslabljene primerke. V letih, ko je njihova populacija še posebej velika, tudi zdravim drevesom ni prizanešeno. Poškodujejo lubje drevesa, da bi pod njim odložili jajčeca. Kako prepoznati škodljivca:
- Telo je 1 do 2 mm dolgo in ovalno
- temno rjava barva
- Pokrovna krila so prekrita z luskami in dlakami
- Jajčeca so dolga od 0,5 do 0,8 mm
- Izležene ličinke so bele in dolge 2 do 3 mm
Okužbo lahko prepoznate tudi, ko se poganjki in veje obarvajo rdečkasto, v nekaterih primerih tudi krošnja. Če okužba napreduje, se ponekod olušči tudi lubje. Proti podlubniku se ni mogoče boriti direktno, zato je treba prizadeto jelko običajno posekati.
Borova listna uš
Sivo-zelena poganjkova modra ima najraje tudi sončne Nordmannove jelke. Okužbo zlahka prepoznamo po belih voščenih luskah, ki jih škodljivec pušča na lubju jelke. Pomembno je, da zgodaj odkrijete delovanje uši, saj lahko v najslabšem primeru jelko poškodujejo do te mere, da odmre.
Pozimi uporabljajte okolju prijazna pršila proti ušem, na primer tista na osnovi repičnega olja.
Nasvet
Nordmannove jelke ne sadite v mestnih območjih, saj škodljivci in bolezni niso edina nevarnost zanjo. Onesnaženost zraka preprečuje tudi zdravo rast, ker se drevo ne more prilagoditi.
